Odprta razstava računalniških in grafičnih odtisov Petra Ciuhe

datum: 24.05.2024

kategorija: Alumni klub

Ob tednu Evropske univerze Tranform4Europe, ki ga tokrat organizirata njeni članici, Univerza na Primorskem in pa Univerza v Trstu ter ob 1500-letnici Kopra - mesta s simbolom Meduze je bila v Avli Armerije UP v torek, 21. maja 2024, odprta razstava računalniških grafičnih odtisov Petra Ciuhe. Razstavo sta po uvodnem pozdravu in nagovoru odprla rektorica prof. dr. Klavdija Kutnar in avtor Peter Ciuha, za kulturni program pa so poskrbela študentke UP PEF.

Legenda pravi, da je mesto Koper zraslo na otoku Aegida, ki je nastal ob padcu Ateninega ščita - aegide v morje med prepirom s Pozejdonom. Atenin ščit je nosil podobo Meduze.

Rimski pesnik Ovid v Metamorfozah pripoveduje zgodbo o Meduzi, ki je v mladosti veljala za eno najlepših deklet - bila je Libijska kraljica in na njej ni bilo nič lepšega kot njeni lasje. Zavezala se je čistosti in živela v Ateninem templju. Na silo si jo je vzel bog morja Pozejdon (Neptun) v Ateninem (Minervinem) templju. Atena jo je za prestopek kaznovala tako, da je spremenila njene lase v kače in kdorkoli je pogledal v njen obraz, je okamenel. Pozneje so Perzeja bogovi poslali premagati pošast in ga obdarili z darovi - predvsem s ščitom, ki je kot ogledalo odseval njeno podobo. To mu je omogočilo, da je Meduzi odsekal glavo. Ob tem se je iz njene krvi rodil krilati konj Pegaz. Meduzina glava je še naprej ohranila svojo moč in tako postala del Ateninega ščita ali aegide.

Kot mnoge mitološke zgodbe je tudi ta na prvi pogled izrazito čudna. Boginja modrosti in razuma Atena kaznuje od boga morja posiljeno dekle, tako da jo spremeni v pošast? Edina možnost je, da gre za metamorfoze ali transformacije.

Meduza je za večno osamljena pošast in žrtev nasilja in samovolje bogov, tako bogov strasti, podzemlja oziroma »podmorja«, kot tudi razuma.

Po nekaterih zapisih so z obglavljenjem Meduze njene okamenele žrtve zopet oživele, kar nas spominja na proces transformacije v naravi, ki se po času mirovanja pozimi vrne v življenje s pomladjo. Iz krvi ubite pošasti, ki je sprejela svojo usodo pogube ali transformacije, je zrasel Pegaz, zaščitnik poezije in umetnosti.

Podobno se zgodi v človeku, ki v sebi nosi vse te osebe in kvalitete, lepoto, vrlino, pravičnost, kot tudi nemoč žrtve, možnost zločina ter kazni, pa tudi zlobo in celo zlo. A predvsem moč transformacije. Vsa nasprotja bivajo v nas in edina pot do harmonizacije med njimi je v simbolni moči ogledala ali samo-refleksije. Človek pa ni samo vidno bitje, grški miti govorijo predvsem o senci in temi, ki je kraj, od koder izvira nevidna duša. Duša, ki ni zgolj svetlobno bitje, temveč je skrita pred našo zavestjo, nedoumljiva, ter jo predvsem odkrivamo in spoznavamo ponoči ali takrat, ko ne moremo spati, v sanjah in nočnih morah. V človeku se svetloba rodi iz teme, ki se je sčasoma zavemo in spoznamo, ki postane sogovornica in voditeljica naših budnih dejanj in celotnega življenja. Človekovo pot domov ali proces transformacije opisuje tudi najslavnejši mit - Odiseja.

Prav tako umetnost nastaja iz transformacij (bolečine) duše, ki se prebija v življenje. In vsak si izbere svojo pot - oziroma - si ga izbere pot.

Nastanek izbrane serije odtisov računalniških grafik se je pričel s Teorijo Kaosa in Fraktalov, o čemer je pisal James Gleick v knjigi Kaos - rojstvo nove znanosti, najbolj znan pa je verjetno matematik Benoit Mandelbrot, ki letos praznuje 100-letnico rojstva.

Teorija kaosa je postavila nekaj temeljnih uvidov, pomembnih za celotno znanost, predvsem to, da se red in kaos prosto izmenjujeta v naravi zaradi različnih dejavnikov, ki jih lahko ponazorimo znotraj enega samega temeljnega mehanizma (ali formule).

Dokazala je, da dinamiko velikih sistemov, kot je, na primer, spreminanje vremena, sčasoma povsem spremenijo že najmanjše razlike začetnih predpostavk ali spremembe najmanjše decimalke v modelih, s katerimi jih modeliramo ali napovedujemo.

V besednjak je uvedla metaforo - metuljev efekt, ki pravi, da lahko že en sam zamah kril metulja v naravi sproži zaporedje dogodkov, ki končno povzročijo orkan ali ogromno spremembo na povsem drugi strani sveta. Z drugimi besedami je teorija kaosa dokazala, da vesolja ne bomo nikoli mogli povsem napovedati ali ga zajeti v formuli. Posredno nas tudi opozarja na nevarnost poseganja v naravo in da ta že jutri lahko postane karkoli, tudi Meduza.

Avtorja je presunila in začarala lepota fraktalov ali matematičnih stuktur, ki jih povzroči preprosta kvadratna formula, zelo podobna formuli za krožnico. Zaradi pravilne motnje v procesu računanja (iteracij) se krožnica, ki deli področji med neskončno notranjostjo ter zunanostjo, spremeni v neizmerno kompleksno strukturo ali fraktal. Ker se mu ni zdelo prav, da nastale strukture odkrivajo samo matematiki, se je začelo njegovo potovanje z zadnjim poglavjem knjige The Beauty of Fractals, H. O. Peitgena in G. Richterja, ki se je imenovalo Do it Yourself, davnega leta 1988.

Po programih v Basicu na Commodoru 64 je Peter Ciuha nadaljeval na PC-jih v Turbo Pascalu ter takrat še obveznem asemblerju za ključne procedure. Takrat so tudi arhitekti začeli načrte tiskati z velikoformatnimi ink-jet tiskaniki, ki so zamenjali ploterje s peresi. Ti so znali tudi tiskati barvne slike - fraktalne grafike. Ciuha je odkrival proces transformacij barv, predvsem tako, da je skril v njih dolgočasne ponavljajoče se strukture in razvijal kvalitete estetsko novega vesolja, reda ter kaosa. Njihovo drugačnost je prepoznala umetniška komisija na Mednarodnem ljubljanskem grafičnem bienalu leta 1995 in ponovno leta 2001, ko se je fraktalna grafika odprla v prostorski instalaciji Maternica ter omogočila obiskovalcu, da je tudi vstopil v fraktalno sliko.

Seveda pa določenih stvari ni bilo nikakor mogoče spremeniti, predvsem njihove kristalno jasne strukture. Iskal je manjkajočo mehkobo narave ali živega fraktala. Izbral je pot medsebojne transformacije dveh slik, kot bi fraktalno grafiko pogledal skozi drugo sliko - sliko obraza, živali, narave ali umetnosti. Program za obdelavo slik Photoshop je prikazal moč matematičnih operacij med različnimi plastmi slik, a so stvari, ki jih tudi ta ne zna. Ciuha je pogrešal uporabo binarnih operacij, najbolj osnovnih gradnikov računalništva - transformacij, kot so NOT, AND, OR in XOR.

Tretja nastala grafika po tem postopku je prejela priznanje na Utazu Art Award na Japonskem leta 2022, na bienalu, ki je v mnogočem ohranil prvotno "odprtost za vse" ljubljanskega grafičnega bienala (pred letom 2001).

Tako je grafika iz tega cikla "Izgubljeno-najdeno" združila naključno fotografijo ženskega obraza s pogledom, usmerjenim skozi gledalca, kjer je obraz fraktalno razgrajen v slikovne pike in je metafora o atomizaciji življenja ter človeka, soočenega z močjo razosebljajočega Meduzinega pogleda ali vsemočjo tehnologije. V pričujočo razstavo bo, tako avtor, če bo le možno, vključil tudi nova dela, posvečena Meduzi in najbolj nenavadnim (morskim) živalim, ki še nastajajo v času pisanja tega besedila.

Narava nas uči o neomejeni moči transformacije, o njeni pretvorbi entropije in kaosa v nove urejene strukture, ki nastajajo iz nereda ali iz skoraj ničesar. Ali sta vest in zavest karkoli več od omrežja električnih sporočil med preprostimi nevroni?

V tem se tudi bistveno razlikuje(mo) iz trenutnega stanja razvoja AI - umetne inteligence, ki lahko črpa iz skoraj neizmernih internetnih podatkovnih virov, a še vedno nima daru ustvarjati nove kvalitete ali biti zares kreativna. No, nič ni narobe, če ta sposobnost transformacije, kot morda zadnja, ostane v domeni človeških možganov in regeneracije narave. Kot edino darilo iz Pandorine skrinjice, ki ji ni pobegnilo, ko jo je odprla. Upanje.